Pred približno enim mesecem prejmem klic starega prijatelja iz otroštva Dejana Sotirova – ustanovitelja društva Eternia, ki že od leta 2013 organizira tabore Mavričnih bojevnikov. Preko telefona se dogovoriva za pivo v Baru Arkade. Takoj ko sva sedla za mizo, sva obdelala vso zgodovino, ki sva jo zamudila. Tisti, ki Dejana poznate, veste, da v njegovi družbi ni dolgčas.

Stari znanci, pri zadevah ne ovinkarijo in hitro sva prišla do bistva. Dejan je izvedel, da sem zabredel v alpinistične vode in je videl priložnost o sodelovanju pri izvedbi tabora. Prvo je bilo predlagano, da bi Alpinistični odsek Novo mesto izvedel zip line za otroke. Glede na to, da je lokacija tabora ob reki Krki, smo predlog dopolnili in dodali forsiranje preko reke Krke. Dejan je bil navdušen in tako sva hitro našla skupni jezik. Takoj sem telefoniral našemu načelniku Gregorju Šetini, da ga vprašam, ali smo pripravljeni na tak izziv. Načelnik je tudi starš in zato ni dolgo odlašal ter potrdil, da smo alpinisti za! Pa je steklo…..

Naslednji sestanek, ki smo ga imeli, je bil operativen. Tako smo se zbrali na lokaciji tabora, da naredimo načrt, kaj potrebujemo od opreme in kje bi bila mikro lokacija obeh poligonov. Tabor se nahaja na koncu vasi Podgozd na jasi ob reki Krki. Pri ogledu smo določili potek zip lina in forsiranja preko reke. Ostalo nam je samo še zbiranje potrebne opreme. Največjo težavo nam je predstavljala statična vrv, katere smo potrebovali 100 m. Tako kot pravi pregovor, isti ptiči letajo skupaj, smo se začeli povezovati s svojimi poznanstvi. Preko Gregorja Klančarja prejeli kontakt podjetja Perunika varnost d.o.o., pri katerem je zaposlen Matej Fugina, ki je bil navdušen nad našim planom in nam je bil pripravljen pomagati pri nabavi vrvi. Na tem mestu VELIK HVALA Mateju in Gregorju za njihov čas in trud pri iskanju najugodnejše ponudbe za nabavo vrvi.

Tako smo imeli pokrito celotno pripravo kar se tiče opreme in lokacije. Prvi termin tabora je potekal med 10.7.2016 in 16.7.2016. Gregor, Robi, Tomaž in jaz smo se v torek odpravili pripraviti vse potrebno za zip line ter forsiranje. Z deli smo začeli okoli 5 ure popoldne in končali ob 9 uri zvečer. V tem času se je vremenska napoved spremenila in kazalo je, da bo v četrtek deževalo, kar pa nam ni bilo po godu, zato smo se dogovorili, da prestavimo na sredo.

Noč je hitro minila in naslednji dan smo se proti taboru namenili Robi, Tomaž in jaz. Na poti do tam smo dorekli, kdo bo, na kateri lokaciji in kake so naše zadolžitve. Tomaž in Robert sta imela zip line jaz pa forsiranje preko Krke. Ker sta oba poligona dokaj zahtevna in otroci velika odgovornost, so nam mentorji Mavričnih bojevnikov pomagali pri vseh opravilih. Otroke so razdelili na dve skupini, da je vse skupaj potekalo bolj gladko. Prva skupina se je odpravila na zip line, druga pa na forsiranje. Hitro smo ugotovili, da otrok ni strah in zadeve so tekle kot po maslu. Navdušenje otrok je bilo veliko in skoraj vsak se je preizkusil. Pri forsiranju preko reke Krke so morali pokazati nekaj trme in vztrajnosti, kar malim bojevnikom ni težko in zato se je večina uspešno zvlekla preko. Za nazaj pa smo uredili žičnico, ki je imela 2 konjski moči, Sandija in mene.

Na zip linu so bojevniku uživali maksimalno (slike njihovih nasmeškov povedo več kot lahko moje besede). Nekateri so imeli pogum, da so se večkrat zapeljali, Tomaž in Robert pa sta skrbela za varnosti vsakega posebej. Z našimi manevri smo zaključili okoli 19 ure, ravno prav, da smo se vsi skupaj odpravili na odlično večerjo, pripravljeno izpod kuhalnice odličnega kuharja Andreja Drobniča.

Že naslednje dopoldne prejmem klic Dejana, če smo slučajno pustili škripec v taboru, da bi se bojevniki ponovno spuščali po zip linu. To nam pove, da je bil naš namen dosežen in da so bojevniku uživali maksimalno. Vse bojevnike, ki sem spoznal moram pohvalit, saj tako energičnih in zabavnih otrok ne srečaš pogosto. Prav vsak od njih je pripravljen pomagat in ustreč če si ga kaj prosil. Seveda pa brez mladostne navihanosti ni šlo :).

Naslednji termin, ki nas je doletel, je bil 21.7.2016. V tej skupini so bili že malo bolj odrasli. V veliko pomoč sta nam bila Simon in Danijel, ki sta že preden smo se oglasili, uredila zip-line in forsiranje tako, da so se lahko spuščali tudi malo težji otroci.

Plan je potekal enako kot pretekli teden, z razliko, da je bilo v tej skupini več kot 40 otrok in tudi večje število mentorjev. Jaz sem ponovno prevzel forsiranje, Robi in Tomaž pa zip line. Zadeve so tekle gladko in brez zapletov. Pri forsiranju sem v prvi skupini našel dva zelo pridna fanta, ki sta v trenutku osvojila vso tehniko privezovanja in sta prevzela vajeti v svoje roke. Jaz pa sem jih samo nadziral. Pri forsiranju so najbolj uživali, ko smo jih na sredini reke Krke začeli zibati in so se namočili v vodo.

Pri Robertu in Tomažu pa je bilo bolj zanimivo, saj je zip line bolj adrenalinski in v tem otroci uživajo. Tokrat glede na število otrok ni bilo mogoče, da bi se kateri od njih spustil 2x, zato so morali izkoristiti priložnost, ki je bila dana.

Z našimi manevri smo zaključili ob 8 uri, ravno prav, da smo se vsi skupaj odpravili na večerjo (trije hodi), ki jo je ponovno pripravil kuhar Andrej z njegovimi pomočniki. Iskreno povedano, divim se Andreju, da je lahko vsak dan pripravil tri kompleksne obroke (in vmesne malice).

Tako smo alpinisti izvedli dobro delo, ki nam ni bilo v napor ali breme in srčno upamo, da se bo sodelovanje med nami in Mavričnimi bojevniki še naprej uspešno nadaljevalo. Saj je ta tabor lep dokaz pregovora, da na otrocih svet stoji. Otroci pa so pravi bojevniki!

Pomlad, poletje, jesen in zima,…

Moč je naša skupna vrlina!…

Pomlad, poletje, jesen in zima,…

S prjatli na taboru super je klima!

Pomlad, poletje, jesen in zima,…

Moč je naša skupna vrlina!…

Pomlad, poletje, jesen in zima,…

Na taboru mavričnih super je klima!…

 [wdgpo_plusone]