Po načrtu našega odseka je bila za konec tedna med 10 in 12.7.2015 predvideno plezanje v Triglavski severni Steni. V torek smo se začeli z dogovarjanjem o tem, kdo in kaj bi šli plezat. Do petka so se formirale tri naveze. Dve sta se namenili v Kratko Nemško in ena v Skalaško z ladjo.

Ko je prišel dan-d smo se ob 18 uri odpravili proti Vratom, Tomaž, Srečko, Marko in jaz. Naš cilj je bila Kratka Nemška z izstopom Zimmer – Jahn (IV-/II-III, 800 m). Okoli 20 ure smo parkirali v Vratih. Takoj smo se odpravili v Aljažev dom, da si priskrbimo nočitev. S Tomažem sva dobila sobo 203 v Šlajmerjevem domu, ker se Tomaž zna dogovoriti, nama je prijazni receptor iz Dolenjske, ki ne pije cvička, namenil sobo za šest oseb. Tako smo imeli spanje priskrbljeno. Šlajmerjev dom pa nas je vse presenetil glede urejenosti in čistosti. Dom je kot iz škatlice – če bi bil pri naših sosedih, bi nam zaračunali nočitev 40 EUR, tako pa nas je stalo 9 EUR po glavi. (z veljavno člansko izkaznico PD-ja)

Seveda se nismo takoj odpravili spat, čeprav je bil odhod naslednji dan predviden ob 4:15. Tako smo se povzpeli na »mali Triglav« in uživali v sončnem zahodu. Ves čas sem opazoval Steno, ki te ne pusti ravnodušnega. Glede na to, da sem jo videl prvič, sem imel kar tremo kako ji pristopiti. Take treme nima tudi, ko pristopim k ženski ;). Ko pogledaš to mogočno steno, ki se dviga iz doline do oblakov te prevzame občutek majhnosti in skoraj nemočnosti.

Okoli 11 ure smo se odpravili k spancu, zaspati ni bilo preprosto, ker sem vedel, da jutri bo šlo zares. Počutil sem se kot osnovnošolec, ki komaj čaka prvi več dnevni šolski izlet.

Nasleden dan smo se prebudili sredi noči. Naveza Šterk – Vrtin je predčasno zapustila našo sobo, saj sta želela prva stopiti v smer. Tako sta odšla že pred 4 uro zjutraj. Jaz in Tomaž pa sva se dogovorila z Vitom, da gremo plezat v tri in sva morala počakati, da se pripelje iz Ljubljane. Naš start je bil okoli 5 ure zjutraj.

Sam pristop do stene v prvem delu ni naporen. Hodiš po ravni poti, na kateri je znameniti klin z vponko in mogoče manj znano spominsko obeležje Andreja Markoviča. Pot se pri Pragu odcepi v levo proti Steni, tu pa se začne malo resnejši pristop. Na koncu pa si hitro pri vstopu v smer. Tu smo se ponovno srečali z navezo Šterk – Vrtin, prav tako je bilo na vstopu vsaj 5 drugih navez. Gužve ni bilo. Pod steno smo bili okoli 7 ure. Hitro smo se opremili in nenavezani preplezali prva dva ali tri raztežaje. Tako smo se izognili bolj počasnim navezam. Plezali smo en za drugim na varni razdalji, da si imel vsaj malo možnosti se odmakniti padajočim projektilom.

Hitro smo napredovali in priplezali, do prvega malo težjega dela. Gre za en raztežaj, ki ga najprej plezaš v kaminu, nato desno prečiš v kratko ploščo in okoli manjšega previsa prideš do naslednjega sidrišča. V tem delu sem tudi prvič obul plezalnike, kar pa se je kasneje izkazalo, da jih ne potrebujemo in smo vsi plezali v pristopni obutvi. Po nekaj cugih smo prilezli do Nemškega turnca. Tu smo tudi prvič v dnevu občutili na koži sončne žarke. Iz nahrbtnikov smo potegnili malice, energetske in hidracijska pijače ter domači cherry. Pri Nemškem turncu smo se zbrali vsi, ki smo tisti dan vstopili v smer. Mimo nas sta švignila brez prestanka dva solerja, ki se jima je očitno mudilo. Mi pa smo imeli trenutek Tineta Miheliča in ležali na travi ter vpijali sončne žarke in prečudovite poglede na sosednje hribe. Po končani malici smo se vpisali v knjigo vzponov in nadaljevali svojo pot. Od tu naprej smo ponovno plezali nenavezani, saj so sledili cugi v lahkem svetu. V kratkem smo bili pri kotlu. Tu pa smo zašli z optimalne poti in krenili preveč v levo ter vstopili v smer Wagnerjeva grapa, ki je kot skalna smer ocenjena z VI/IV. Glede na navodila Tineta Miheliča, ki piše da, če v Nemški smeri srečaš težavo si zašel, smo na izdelanem sidrišču opravili spust nazaj v kotu. V smeri smo imeli navezo iz ČAO, kateri je njihov načelnik pripravil opis smeri s slikami orientacijsko zahtevnih delov. Vsi smo bili presrečni, da sta imela ta vodniček s seboj in pohvalili trud njihovega načelnika. Smer pravilno potekala malo levo od Nemške grape. Tu je Tomaž potegnil dva cuga naprej in z Vitom sva se odločila, da plezava štajerca. Tomaž naju je počakal pod Črnimi ploščami. Od tu naprej je sledilo 100 m prečenje v levo po polici in prišli smo do zadnjih treh raztežajev. Vsi smo vedeli, da je prav v zadnje raztežaju, zadnja 2 metra detajl smeri. Obuli smo si plezalnike, se navezali in Tomaž je kot prvi preplezal zadnji raztežaj. Jaz sem ga plezal kot drugi in ni mi povzročal težav, zadeva je logična samo dobro je treba pogledati, kako se postavit in zatipat oprimek za buhtlom. Tudi Vito je z njim opravil brez težav. Pa smo bili na koncu!

Na vrhu sem na ves glas zavriskal! Ker pa je to Triglav se je vrisk vrnil in tako sem dobil spodbudo, da sem vriskal še bolj. Počakali smo, da so izplezale še ostale naveze, s katerimi smo si delili skalo in se napotili mimo Slovenskega stolpa na Triglavske pode. Tu pa je začelo sonce pripekati kot v pečici. Od Kreslina pesem pravim, da se od višine zvrti, tu bi bilo bolje peti od vročine se znori. Prednost pa je, da se v visokogorju še vedno najde kak košček snega in tako sem sredi julija delal snežne angelčke.

Sam sestop nazaj v dolino Vrat je dolg in naporen. Po nekaj časa hoje v zmatranih pristopnih čevljih je pustilo davek na mojih podplatih in prstih na nogah.

V Aljaževem domu sta nas pričakal Primož Slapničar in Borut Mežnarčič, ki sta se potepala po Razorju in Stenarju. Po popitem pivu smo se odpravili proti domu. Na domači naslov sem prispel ob 23:30.

[wdgpo_plusone]