Odlična vremenska napoved v sredo je kar klicala v hribe. Tako sem rekrutiral Robija, ki je bil takoj za akcijo. Robi je sicer navijal za bolj začinjene cilje, a ker se nerad vozim s helikopterji, sem ga uspel prepričati da greva raje pogledat veliko klasiko Krme, ki jo plezalci kar ne morejo prehvaliti- DKV.

Že tako mukotrpen dostop, sva si zaradi nepotrebnega ovinka čez borovce še podaljšala in se tako primerno (pre/o)greta, znašla pod smerjo. Linija je na pogled res veličastna, večino časa poteka kar naravnost navzgor po enotni razčlembi, čez neusmiljeno navpičnico zidu, levega boka Krme. Nad šodrastim podstavkom se prične prava plezarija. Smer človeka vseskozi sili v telovadbo, lahkega sveta in ovinkov ni prav veliko. Najtežje mesto po težavnosti kar izstopa. Obema se je rahlo nerodna poč že v osnovi zdela težja od deklarirane ocene. Sodeč po skici, se podobno ocenjena mesta pojavljajo sicer večkrat v smeri, a so se nama vsa zdela občutna lažja. Višje pod prvo levo prečko sva si kar nekaj časa ogledovala sumljivo previsje v zajedi in vabljivi klin v njem, a sva na srečo pravilno krenila v levo. Za vogalom sta naju pričakala dva vrhunska raztežaja z uživaško plezarijo in res odlično skalo, čemur je sledilo še udobno sedišče v votlini. Na koncu še malo šodranja in zaslužena malica na Toscevih zelenicah.

Sestop si zasluži posebno omembo. Sprva idilična potka po prelepih Julicih se je z naraščanjem utrujenosti počasi spremenila v marš smrti. Točka preloma je bila zame nekje v tistem vzponu na vratca nad Vodnikovo kočo. Do avta se je potem vsega skupaj nabralo že 4h. Na srečo je bila ura dovolj pozna, da je sonce izgubilo svojo moč.

Skratka lepa klasika, solidna skala, obilo hoje pa poskrbi da v stene VDV-ja ne hodimo prepogosto in nam tako ti konci dlje časa ostanejo zanimivi.

[wdgpo_plusone]