Veliki Oltar skozi Kačji jezik III+, 45°/50°
Cel teden sem po raznih forumih in blogih bral o dobrih razmerah v naših gorah. Snega sicer ni veliko vendar je po otoplitvi ta teden dobro pomrznil. Borut Mežnarčič – Suhi mi v četrtek sporoči, da ima v mislih eno “hard zadevo” in oba se strinjava, da tega ta vikend preprosto ne smemo izpustiti.
Tako sva ob 6 uri v nedeljo v Gozdu Martuljku. Zunaj je ledenica in kar težko zapustiva prijetno topel avto. Ob pol 7h štartava. Pot naju vodi nad Martuljškim slapom, mimo Bivaka za Akom do ogromne prazne struge nad katero se mogočno dvigajo hribi Martuljške skupine.
Nato nadaljujeva med ruševjem proti znamenitim trem macesnom. Pot poteka po zoprni krušljivi in naloženi skali. O snegu pa žal še ne duha ne sluha. Zato se odločiva, da bo najbolje če kar natakneva dereze in popikava po manjšem slapu oz. malo bolj strmem zaledenelemu potoku. Jaz še nikoli prej nisem plezal v ledu zato se malo bolj nerodno, kot kak osel, spravim led. Od začetka malo po kolenih a kmalu dobim pravi “grif” in z vsem užitkom z novimi Quarki zabijam v led, ki se nekajkrat kar konkretno postavi pokonci. Po kakih 150 m pikanja, ali morda kaj več, prideva do macesnov.
Tu pa se začne tisto zaradi česar sva ta dan prišla tu gor – prvovrsten škripavec dokler seže pogled. Prečiva melišče v desno in nato strmo proti najinemu prvemu cilju – grapi Kačji jezik. Teren postaja vse bolj strm, nama pa se kar smeje ob zvokih škripanja derez in oprezava za najbolj ugodnim prehodom do škrbine med Oltarjem in Ponco. K sreči je ravno dovolj snega, da so skoki lepo zaliti tako, da v grapi nimava posebnih težav. Naklonina nekajkrat doseže tudi okoli 50° zato bi bil v slabih razmerah prehod tu čez precej težaven. Ko priplezava na škrbino, se lahko sploh prvič ta dan malo nastaviva sončnim žarkom pa tudi vetru in občudujeva prečudovit razgled na greben. Vidiva, da je snega dovolj, da je lepo “zafrajhano” tako, da do vrha Oltarja lahko samo uživava. Nase navlečeva nekaj oblačil saj kar konkretno zapiha in odpikava še teh zadnjih nekaj metrov do vrha, ki pa so tudi najbolj zahtevni. Sploh zadnja dva metra pred vrhom sta še posebej zanimiva. Nekako se skobacam preko kopice napihanega snega na vrh kjer ne upam preveč mencati saj imam občutek, da se bo vse skupaj z nama vred vsak čas odpeljalo v dolino. Za vzpon sva potrebovala točno 5 ur premagala pa sva 1871 v.m. V čudovitem razgledu po vrhovih in mogočnem grebenu katerega prečenje je tudi nekje na seznamu projektov na hitro pomalicava, mene pa že malo skrbi kako bova prišla dol.
Sestop kljub mojim pomislekom opraviva bolj ali manj brez posebnosti vendar ga v primerjavi z uživaškim plezanjem gor opravim z manjšim cmokom v grlu. Komaj dohajam Suhija, ki me že čaka na bolj položnem melišču, kjer lahko malo bolj sproščeno zadiham in malo spočijem meča. Vendar tudi po strmem melišču morava ostati skoncentrirana saj vsako spotikanje ob dereze na tako gladkem in strmem terenu lahko pomeni tobogan vse do doline. Pri macesnih spet stopiva na led in še malo potrenirava ledno plezanje z ritenskim spuščanjem po slapku. Nato nama ostane še malo šodra in prijetne gozdne poti nad Martuljškim slapom in 9 urah in pol malo pred mrakom zaključiva naporno turo.
Lep uvod v zimsko sezono in vprašanje če bo letos še priložnost plezat v tako dobrih razmerah. In zagotovo “osel” tokrat ni šel zadnjič na led.