V nedeljo smo se trije mušketirji odpravili na Viševnik po klasičnem pristopu. Skoraj bi se lahko reklo, da smo opravili še eno zimsko rekreativno-pripravljalno turo.
Startali smo z Rudnega polja na Pokljuki in šli po levem robu smučišča. Dereze smo si nadeli malo nad žičnico pri planinskem smerokazu pred nekoliko strmejšim delom, se povzpeli na južno ramo Viševnika – Zlata voda in desno proti vrhu. Ko se pred nami lepo odpre pogled na vrh, planinska pot zavije bolj desno proti grebenu, mi pa smo jo mahnili diretisimo na vrh in glej, ostali so nam sledili. Na izpostavljenih delih je močno pihalo, da je prav bodlo v obraz. Glede na zgodnjo uro smo bili ta dan, se mi zdi, prvi na vrhu, sledilo pa nam je veliko pohodnikov. Na vrhu smo se ustavili ravno toliko, da nas je Nejc ovekovečil v digitalni obliki, pa takoj gas v dolino. V zatišnem delu še pavza za malico in to je bilo to. Rutinirano. Če bi bilo še sonce, bi bilo že kičasto. Itak, da smo vsi trije prinesli večino čaja v dolino in si ga vljudno ponujali.
Kljub nezahtevnosti samega vzpona sem imela na sumu, da bom mladca težko dohajala. In res; dolga pavza in zdravstvene težave so terjale svoj davek, a na južni rami sem le ujela potrebni ritem. Družba fina je vzpon zapečatila s kremšnitami na Bledu. Jaz bi še.

Razmere: do 10 cm snega na poledeneli podlagi (ob smučišču napihanega več kot 20 cm snega), vršni del spihan in poledenel.
Oprema: Dereze, pohodne palice, cepini (ki pa so ostali na nahrbtnikih).
Pristop: 1.35 h
Sestop: 1.45 h (vključena pavza za malico)
Družba: fina

Marija Simon

 [wdgpo_plusone]