Že v torek  me srbijo prsti in tipkovnica ima kaj pisati. Najprej dregnem Boruta in prime na vabo. Ker cilja nisva dorekla ,  pustiva času čas. Vzporedno se na sestanku tudi menijo za gore. Junior da predlog za Špik. Priznam , tudi mene je že vleklo gor, ampak poleti. Glede na ekipo (ki je zavidanja vredna )sem celo upal na uspeh. Včasih je le treba vzeti vzpon z rezervo. Odločitev  pade da gremo skozi Kačji graben.

Sobotno jutro je nakazovalo da bo vreme ugodno. Iz mesta se odpravimo trije , četrtega poberemo v Ljubljani. Jutranje formalnosti  ( pozdravljanje, čestitke za rojstni dan itd…… ) opravimo po hribovsko in že smo na poti v Kranjsko Goro. Odločimo se da je izhodišče na tretjem zavoju vršiške ceste. Temperatura ugodna za preoblačenje, malo manj za hojo. Začetek je obetaven, nato se pot začne vzpenjati. Za nami se priključita dva kranjčana. Začnemo po grušču in že se slačimo. Dobesedno. Med borovci s vije pot levo in desno in tako skoraj do neskončnosti. Domen prevzame štafeto , ostali mu le sledimo. Izven borovcev gre naprej Matej ki pozna pot od poletja. Tukaj se je začelo pravo gaženje do ….  (op. p. ˝riti ˝). Hitri vnos hrane in jaz grem na čelo kolone. Dobil sem melišče ki mu ni bilo konca. Zadaj se nekaj pritožujejo naj bolj potlačim dol.˝ Jaz ne morm  če mam premau kil ˝ (vsaj enkrat ). Počasi napredujemo proti zastavljenemu cilju. Do balvana potegnem , sledi krajši postanek oziroma počitek. Robertu ne diši gaženje, a  enkrat bo treba zagrist v kislo jabolko. Fant gazi , to ni dvoma. Vodstvo prevzame Matej  in dobi najboljši del. Najprej kratka flanka potem pa še krajši skok. Nad skokom se opremimo z derezami in cepinom v roki. Matej pove da Boruta ne bo nasproti. Služba , pač. Spet Domen naprej in potegne do samega vznožja.  ˝Primči, greš naprej ? ˝. Orentiram se na desno stran in že režem sveže korake skozi mokasto podlago. Tukaj nas pozdravi sonce in napove da je sneg gnil. Naklonina se poveča proti vrhu. Vsak korak bližje vrhu je bil težji. Ekipa sledi stopinjam in že smo na grebenu. Veter prične prav po domače ˝vlečt ˝. Že vidim vrh in nekako dobim zalet  za zadnji del vzpona. In že smo na vrhu, vsi. Špik je osvojen.Tudi kranjčana  ki se švercata že celo turo. Pogovor nanese kako v dolino. Eni bi šli po normalki do koče v Krnico, drugi po isti nazaj. Po tehtnem premisleku se odločimo da sestopimo po smeri vzpona. Cokle so naš zvesti spremljevalec vse do balvana. Hoja je postajala vse bolj odvečna in tečna. Zopet v Kačji graben. A sem omenil da se to vleče in vleče in vleče in………… Sneg  nam je samo v napoto, spodrsuje povsod in vsem. Za konec nam ostale le še klanec do vozila. Robert podraži kranjčana da bi lahko dala za pivo. Beseda da besedo  in že sedimo pri Firerju. Vsak pri svojem, kozarcu namreč.

Še polni vtisov se pogovarjamo kam gremo naslednjič. Zahvala za brezplačno pivo in že smo na poti v Mlačco. Leda je dovolj, celo sveča je narejena. Fantje polni navdušenja že kujejo načrte za plezanje med tednom. Domen (naš slavljenec  ) nas povabi na pivo in pico v nakupovalni center. Nihče se ne  brani. Še pred tem pa  zavijemo v trgovino z plezalno opremo. Na koncu si le ˝napašemo ˝ oči in odhitimo na pijačo.   Fantje postanejo dobre volje in ž smo na naslednji lokaciji. No , to je pa zgodba za kdaj drugič.

[wdgpo_plusone]